Stolna župnija
Telovo
V četrtek, 30. maja, smo praznovali praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi. Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Največji čudež naše vere. Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih. Je pa eden najbolj priljubljenih v krščanstvu. Povezan z impresivnimi procesijami, zlasti na podeželju. četrtek, 30. maja, smo praznovali praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi. Na ta dan se posebej spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Največji čudež naše vere. Praznik nima stalnega datuma, saj je določen glede na praznik velike noči in ga obhajamo v četrtek drugi teden po prazniku binkoštih. Je pa eden najbolj priljubljenih v krščanstvu. Povezan z impresivnimi procesijami, zlasti na podeželju.
Občni zbor Škofijske Karitas Ljublja
soboto, 24. marca 2024, je v Ljubljani potekal občni zbor Škofijske Karitas Ljubljana z geslom: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18). Najprej je v stolni cerkvi vodil somaševanje ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Zatem je v veliki avli Teološke fakultete sledil plenumski del.
Občni zbor Škofijske Karitas Ljublja Read More »
Tomaževa proslava
Ljubljanska vrata
Idejno jih je zasnoval Franci Petrič, izdelal akad. kipar Mirsad Begić, ulil pa Borut Kamšek. Vrata pripovedujejo zgodovino ljubljanske (nad)škofije V 20. stoletju, ker predstavljajo ljubljanske škofe V tem času. Vsi škofje s svojimi pastirskimi palicami črpajo moč iz Kristusa, ki leži mrtev ob njihovem vznožju, feniks, ptica nesmrtnosti, V levem kotu nad njimi, pa pripoveduje o njegovem vstajenju.
Ob Kristusovih nogah je amfora z vodo, ki simbolizira vstop V svet prostor in vabi k očiščenju. Ta voda iz amfore, na kateri je tudi feniks, napaja tudi okoli ležeče lobanje in pripoveduje o neumrljivosti.
Vrsto škofov začenja škof Stanislav Lenič, ki je bil pod komunizmom obsojen in zaprt; kar dve leti je preživel v samici. Poleg njega je nadškof Alojzij Šuštar, ki je prispeval k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Zraven je Jožef Pogačnik, prvi slovenski metropolit. Ob njem Gregorij Rožman, škof begunec. Poleg njega nadškof Anton Vovk, ki so ga po vojni komunisti zažgali. In nad vsemi Anton Bonaventura Jeglič, ki je odločilno oblikoval slovensko narodno zavest. Nad njimi kraljuje podoba Marije Pomagaj z Brezij. Nad vsem tem je V posebni lini umetnik upodobil Sv. Trojico, osrednjo skrivnost krščanstva.
Slovenska vrata
V počastitev in spomin na prvi obisk svetega papeža Janeza Pavla II . v Sloveniji (16. -19. maja 1996) je ljubljanska nadškofija postavila nova bronasta vrata V stolnico sv. Nikolaja, ki jih je papež blagoslovil ob svojem vstopu V stolnico 16. maja 1996. Gre za edinstven dosežek sodobne slovenske cerkvene umetnosti.
Kot slovenska so poimenovana, ker zaznamujejo 1250 let krščanstva med Slovenci. Napravil jih je akademski kipar Tone Demšar, ulil pa Roman Kamšek, idejno zasnovo je izdelal Franci Petrič. Gre za eno samo kompozicijo, ki predstavlja pri dnu predkrščanski humus antičnega krščanstva v Emoni, predhodnici Ljubljane.
Iz tega poganja drevo krščanstva in slovenstva (lipa), ki se začenja s krstom karantanskih knezov Gorazda in Hotimira ter dvema središčema pokristjanjevanja, Gospo Sveto (sv. Modest) na severu in Oglejem (sv. Pavlin) na zahodu. Sem prihajata z vzhoda sveta brata Cirilin Metod s knjigo za slovansko bogoslužje.
Krščanstvo dobiva svoje korenine tudi z delovanjem menihov (sklepnik iz Stične), zato je upodobljen menih v skriptoriju, ki piše Brižinske spomenike, prvo besedilo v slovenskem jeziku. Križniški Vitezi so ob skrbi za utrjevanje vere skrbeli tudi za obrambo ozemlja, posebno v nemirnem 16. stoletju (turški vpadi), in obrambo za zidovjem taborov s katerim so bile obzidane cerkve (Hrastovlje).
Kmete poleg turške nadloge pesti tudi gospoda, zato pride do uporov, ki se kažejo v množici s kosami, vilami in drugim orodjem.
Nastop protestantizma, ki prinese knjige v slovenskem jeziku, kaže roka s knjigami. Nad tem so škofje, ki so zaznamovali vernost slovenskega naroda od 16. stoletja naprej: Tomaž Hren (17. stoletje), Friderik Baraga in Anton Martin Slomšek (19. stoletje). Nad njimi se v brezno zgrinjajo, kar simbolizira morijo 20. stoletja (prvo in drugo svetovno vojno). Iz množice se k papeža Janezu Pavlu II. steguje roka z nageljnom, on pa gleda skozi okno in bdi nad versko in narodno zgodovino.
KAPELA SV. JURIJA
Ob vstopu v kapelo nas najprej pozdravita dve personifikaciji: Vere (Fides Christiana) ter Upanja (Spes). Krščansko vero predstavlja žena, od vrha do tal oblečena v belo, z oglavnico na glavi, v desnici ima kelih, nanjo pa si naslanja velik križ. Upanje pa upodablja mladenka s sidrom, na katerega kaže z desnico.
Ko je sveti Jurij videl, da so kristjani zaradi preganjanja žrtvovali malikom, je slekel viteško obleko, prodal vse, kar je imel, ter dal revnim, oblekel obleko kristjana, šel sredi plačancev in začel vpiti: ‘Moj Bog je naredil nebesa in je pravi Bog.’ Tedaj mu je prokurator rekel: ‘Kakšna predrznost je to, da praviš, da so naši bogovi hudiči? Povej nam, kaj si ti in kakšno je tvoje ime?’ Odgovoril je in rekel: ‘Sem plemenitega rodu, vitez iz Kapadokije; vse sem zapustil, da bi služil nebeškemu Bogu.’ Tedaj ga je prokurator skušal z lepimi besedami pritegniti, a ko mu ni uspelo, ga je dal dvigniti na škripec ter ga tako pretepal z velikimi palicami in železnimi biči, da je bilo njegovo telo vse razbito na koščke. Potem je vzel železne okove in mu jih pritrdil na boke, črevesje, ki se je pokazalo, pa poparil s soljo in ga poslal v ječo. Toda še isto noč se mu je z veliko svetlobo prikazal naš Gospod in ga potolažil. Ko je prokurator Dacijan videl, da ga ne bo mogel premagati, je poklical svojega čarodeja in mu rekel: ‘Vidim, da ti krščanski ljudje ne dvomijo o naših mukah.’ Čarovnik je vzel močan strup, ga pomešal z vinom, klical imena svojih lažnih bogov in ga dal piti svetemu Juriju. Ta ga je vzel, naredil nad njim znamenje križa in ga spil, ne da bi mu kaj škodovalo. Zaklinjevalec je zato naredil še močnejši strup in mu ga dal piti, pa ni bilo nič. Ko je to videl, je pokleknil k njegovim nogam in ga prosil, naj ga naredi za kristjana. Ko je Dacijan izvedel, da je postal kristjan, mu je odrezal glavo. Nato je dal zjutraj svetega Jurija postaviti med dve kolesi, ki sta bili polni mečev, ostrih in rezajočih na obeh straneh. Toda kmalu sta se kolesi zlomili in sveti Jurij je ušel brez poškodb. Nato je Dacijan ukazal, naj ga položijo v kotel, poln staljenega svinca, a ko je sveti Jurij vstopil vanj, se je zdelo, da je v zdravilni kopeli. Naslikana prizora v obeh poljih pod obokom prikazujeta svetega Jurija pred prokuratorjem, sedečim na prestolu, kako s prstom kaže proti nebu, ter njegovo mučenje. Dva rablja ga v ječi stiskata pod težko kamnito klado.
Prizor na večji sliki na levi strani kapele prikazuje svetega Jurija, kako ga privedejo v Apolonovo svetišče, v katerem njegova molitev povzroči padec malikov. Njihove razbitine padajo z oltarja in leže po tleh, hudič premagan beži, pogani s kraljem na čelu pa prestrašeni zrejo razdejanje. Zlata legenda to takole opisuje: »Ko je Dacijan to videl (mučenje svetega Jurija iz prejšnjega prizora), je začel krotiti svojo jezo in mu laskati z lepimi besedami: ‘Jurij, potrpežljivost naših bogov je več kot velika do tebe, ki si jih preklinjal in zanikal; zato te, nadvse dragi sin, prosim, da se vrneš k našim običajem in žrtvuješ malikom ter opustiš svojo neumnost, pa te bom povzdignil in ti izkazal veliko čast in češčenje.’ Tedaj se je sveti Jurij nasmehnil in mu rekel: ‘Zakaj mi nisi tega rekel na začetku? Pripravljen sem storiti, kar si rekel.’ Tedaj se je Dacijan razveselil in razglasil po vsem mestu, naj se vsi ljudje zberejo, da bi videli, kako Jurij žrtvuje, potem ko se je toliko časa temu upiral. Vse mesto se je praznično okrasilo in vsi so prišli v tempelj, da bi ga videli. Ko je sveti Jurij klečal na kolenih in so vsi pričakovali, da bo počastil malike, je on prosil našega Gospoda, Boga v nebesih, naj uniči tempelj in malike v čast svojega imena, da bi se ljudje spreobrnili. In takoj se je ogenj spustil z neba in sežgal tempelj, malike in njihove duhovnike, zemlja pa se je odprla ter pogoltnila vso žerjavico in pepel, ki so ostali. Tedaj ga je Dacijan dal pripeljati k sebi in mu rekel: ‘Kakšna so tvoja zla dejanja in velika izdaja?’ Tedaj mu je sveti Jurij rekel: ‘Ah, gospod, ne verjemite, ampak pojdite z menoj in poglejte, kako bom žrtvoval.’ Tedaj mu je Dacijan rekel: ‘Dobro vidim tvojo prevaro in zvijačo, da bi me zemlja pogoltnila, kakor je pogoltnila tempelj in moje bogove.’ Tedaj je rekel sveti Jurij: ‘O povej mi, kako naj ti tvoji bogovi pomagajo, ko pa si sami ne morejo pomagati!’
Prizor na večji sliki na desni strani prikazuje svetnikovo mučeniško smrt. Na dvignjenem prizorišču kleči sveti Jurij v vojaški obleki, s sklenjenimi rokami in pogledom, uprtim v nebo. Ob njem sta vojaka s konjem, na drugi strani pa rabelj, ki pripravlja meč, da mu bo odsekal glavo. V ozadju vidimo zgradbe v mestu in množico, kako spremlja dogajanje. Na oboku pa je že prikazano Jurijevo poveličanje: angeli dvigajo svetnika v nebo ob muziciranju dveh dečkov z lutnjo in šalmajem (pihalo, predhodnik oboe). Dva od angelov v ločenem polju nosita svetnikove atribute, palmovo vejo in malteški križ, ki ga ima svetnik tudi na oklepu, saj se z njim predstavlja kot zavetnik viteških redov.
Čeprav je »naslovni« svetnik kapele sv. Jurij, je oltar v njej posvečen Mariji. Mestni patron vojščak sv. Jurij, ki zmagoslavno stoji na zmaju in ga prebada s sulico, se je Mariji prav po viteško umaknil na stran, za par pa dobil še deželnega varuha sv. Ahacija. Slednjega bi zaradi dvopomenskih atributov morda laže prepoznali kot kneza sv. Leopolda, ki je bil po zmagi nad Turki leta 1683 pri Dunaju razglašen za patrona Avstrije. Model cerkve, ki ga objemajoč drži z desnico, je namreč zanj kot graditelja številnih cerkva značilen prepoznavni znak, medtem ko je velik križ v svetnikovi levici (trenutno je brez njega) izrazit Ahacijev atribut.









